Soj cajt v Brda smo hodili mularija,
malo zarad vina an malo zarad lepih pup.
A, briškulina, to je za dušo medežija,
Brika pej ta hujši strup.
An velik strup se stavi v majhne flaše,
bolj je mejhna, bolj je ojstra ku žilet.
Buhvari nardit kej, kar ji ne paše,
buhvari nardit Briki kak dešpet.
An če si kapac bil, ka si sz njo se plasu,
an roko malčk če dol pod hrbet dal,
si pršu lišo skozi če jih nisi fasu,
an te je samo nazjala; “Ki b’rad, ki b’rad”.
Je že ona dobro vedla, kej bi ti rad dobu,
ma Bric se dragi moji na afar spozna,
an če češ met od njega dobru robu,
a se boš tud martru, tako ku se toka.
So ble zastojn vse naše monade,
vsa naša ščinkanja an vsak naš buketin,
vse pod oknom pete serenade,
njihov nos je ostu takšen ko rampin.
Si jemu srečo, če s kejšnu si leveru,
ma samo vsaj namalčk pučakulat,
ma le si tol kej met si hitro pokasiru,
tisti soj večni “Ki b’rad, ki b’rad”.
Na spomlad v Brdih pej ne medijo samo črešnje,
a tud brike malčk bolj ruse ratajo,
an češnjam cuker brikam želje grešne,
storijo da neč ku sam od sebe po tleh padajo.
An če tist bot je blo kej v tebi sina
od tiste, be no ja pustmo ime,
si zložu gvant namest kušina,
an gor položu si vse kar padlo je.
Eno nuoč sem se sz eno zmenu,
an če na skedenj smo si šli postlat,
čez en par mescou sam se z njo oženu,
ee, ni blo to glih tisto kar bi jest rad.
Če si poročen z briku, psa ne boš rabu,
ka že tako boš jemu lajanja preveč,
ani maju reumu, drugi osjtru babu,
vsak soj križ nosi, to ne pomaga neč.
Ma taka ku je, je, vseen glih je moja,
an ben nu ja prou glih za proč vržt ni,
an kejšno noč me prime voja,
an pod plahtu roka če prot njej zbeži.
Če h nji, čer gorko je an mhko,
“Posluši stara, jest ncuj ne morem spat”,
ji rečem na uho tako po tihu an na lahko,
ona pej zazja; “Ki b’rad, ki b’rad”.