Tvoje bose noge v rejki ti točeš,
jaz špejgam jeh.
Storjo mislit mi na neki, ben no
sami smo and u dvejh.
Ma praviš, da nebo nas gleda
an zameri grejh človeku.
Greh – ta šutasta beseda
ku kamn bi jo vrgu v rejku
an gledu, kako veče,
zmeram veče dejla kruoge.
Gor po vodi, k počasi teče,
čez tvoje lejpe bose nuoge.
Ma, kaj je greh,
an kulko vaga,
mora b’t ena čudna reč,
če na njebi luna naga je
an noben ne reče neč,
špota se ku ena rufijana,
vsa je važna an debejla,
an vsaka zvejzda je putana
ka iz nas se nuorca dejla,
vse obljublja, ma do sebe ne pusti
nam kaže ruoge.
An pole, to ni greh, ku da jez tebe gledam
an tvoje lepe bose noge.
To, da nebo cel cajt nas špega pupa,
glej, lih tu je greh
da ne zastopi nankar tega,
da čmo mir met, k smo u dvejh.
Zmeram je tam gor nad nami,
kam nej člouk pred njim se skrije,
pupa, nardi, da ncoj sami bomo
nardi da ut foušije.
Se nebo za oblak bo skrilu,
blejde bojo zvejzde buoge
pupa, neč ku vzdigni krilu,
pupa, neč ku vzdigni krilu,
pupa, neč ku vzdigni krilu,
guor čez tvoje lejpe, tvoje lejpe bose nuoge.
Tvoje lejpe bose nuoge,
tvoje lejpe bose nuoge,
tvoje lejpe bose nuoge,
tvoje lejpe bose nuoge.