Buh zatuo je nardu babu,
da ne bi šlo vse v maloru.
An da muož ne bi pozabu
na ponižnost an pokuoru.
Ma vidu je, da prevč pokuore
glih takuo v maloru pelje.
An ustvaru flašu je, da stuore
muožu kejšn bot veselje.
An prej, ku načnemo tu flašu
– ka je lepuo, če človk kej spije –
klapa, kej bi lohkor njeki prašu
vas tako, s stališča filozofije?
Kej muožu več je: žena al flaša?
Hm, hm. Težko rečt! Če prašaš mene,
flaša do moža uobnaša
dosti ljepše se uod žene.
Je taku, taku to je.
Taku je to, kej se če.
Nikdar te taku ku žena
spod oči grduo ne gleda,
iz njenga grla še nobena
pršla ni grda besjeda.
Flaše jest še nisem slišu,
da bi rekla mi: “Pjandura!
Genji pit an zgini v hišu!
Ma kej ne vješ, kolko je ura?”
Ne, uona ne, briga njo.
Taku to je. To je to.
Ka kej praveš, ti v besjedu
skoči žena dosti botu:
“Sej ni rjes, kar si povedu.”
v klapi djela ti sramotu.
Ma flaša vje, kej je manira.
Nikdar neč ne reče uona.
Te pošluša, rešpektira,
pej če si še tajšna mona.
Je taku, tako to je.
Tako je to, kej se če.
Flaša zmeram je vesela,
se ne gliha po vremenu,
da ne vješ, če udarla strela
bo, al ma samo migrenu.
Te ne zmerja, te ne krega
an se ti ne opravičava:
“Pusti me! Mi ni do tega,
ka n’coj boli me glava!”
Ne, uona ne, an je za to,
kadr mož če. Taku je to.
Zmeram te pusti do sebe,
ne špara neč sojih sladkuosti
an ne bo tjela neč ob tebe,
ka jo boš mel en bot zadosti.
Ne, ne bo tjela, da govoru
ji boš, da ti vse pomjeni,
Ma lohkor pošlješ ju v maloru!
Provi tuo kdaj nardit ženi…!
Provi, provi, provi dej,
kej polej bo, ajej, ajej, ajej.
En dramatik, tak b’l močen,
reku je: “Muož takrat rješen
je, če slabo je poročen,
kadar dobro je obješen.”
An pravejo, da zarad vina
muož na kant gre, če ne genja.
Flaša te košta takuina,
ma žena te košta življenja.
Te košta, kej se če,
neč se ne da, tako to je.
Tist bot, ka si juo uoženu,
mogu si ji obljubit tuo, da
ne boš nikdar več nobenu
drugu taknu. Kej ni škuoda?
Ma flaša niče neč od muoža.
Lohkor djela, kar mu paše.
An tudi ni nikdar dželoža,
če greš pit še iz druge flaše.
Ma, briga njo, tako tu je.
Taku je to, kej se če.
An dobro vjemo vsi, da z ljeti
žena rata zmeram hujša.
Flaša pej, muj ti, Buh sveti,
rata z ljeti zmeraj bujša.
Z ljeti ma še več sladkuobe,
žena ma, pej, glih naruobe,
več žlehtnobe, več grenkobe,
uostrje zuobe, belj ti truobe …
An grize te, ko uona zna.
Kej se če, kej se če, neč se ne da.
Res je! Kar se tiče mene,
reku bom, če kdo me prašu bo,
da žena prov nobene
nima prednosti pred flašu!
Prov nobene… razen ene:
vino spil boš, an ti ostale
prazne flaše bojo. Žene
zmeram mel boš puhne – bale!
Je tako? Tako je to,
če češ al ne, je glih tako.
Ej, zmeram ti jih bo krgala,
ka si pijan, an ka si trezen.
Zato morš reč ti Bogu hvala,
ka temu pravijo ljubezen.
Od ljubezni mož beži,
ma bogi uon, če uteč mu rata,
je en revež, če ju nima,
če ju ima, je pej cavata.
An jest ju jemam, ma zlata uona,
či ma kdo še boljšu ženu,
slišiste, kako z balkona kliče me
me glih po imenu.
Vem, toka zdej mene bozga,
čut enu pridigu an še mašu.
Ben, klapa, cajt je, kej čmo,
ni kej druzga, ma dejmo načent že tu flašu.
A ben, kej čmo, tako je to.
An to tako je zmerm blo, an bo!