Vi, ki hodite tod mimo,
ob vogalu, kjer prodajam
vam vijolice dehteče,
vonj varljive, sladke sreče.
Ne ozrete se name.
Kadar k vam k omizju pridem
in vijolice ponujam,
bolečino si obujam,
solza zame grenka kane,
šopek je v dlani nem.
Saj me prav vsi poznate
in cvetje moje.
Zakaj nihče ne vpraša,
ko v noči blodim?
In srce joče.
Čemu le cvetje plavo,
kot znamenje tožno,
vam vselej nosim?
Na vogalu se ozrite,
ne hodite mimo mene,
šop vijolic si kupite,
to so solze moje sreče,
davno pokopan spomin.