Edina si na svetu, ki sem ljubil jo močno,
edini žarek sonca, ko bilo mi je hudo,
si vedno govorila, da vse dneve in noči,
srčno me boš ljubila vse do konca svojih dni.
Zdaj gledam stare slike, se sprašujem kje si ti,
če kaj misliš name, če srce te kaj boli.
V spominu si pustila mi del svojega srca,
a upanje ostaja, da se kdaj še srečava.
Ko zjutraj se zbujam in tebe več ni,
se spomnim trenutkov, vseh najinih dni,
kako tvoj nasmeh me, kot sonce je grel
in v jutranji rosi sem tebe objel.
Jesenska je megla prekrila mi sled,
da našel bi tebe v temnih poteh,
ker z drugim odšla si, srce me boli
saj v moji si duši edina le ti.