Še vedno znaš prebrati moje sanje,
čeprav molčim, ti čutiš moj utrip
in ko zaznaš nemirno valovanje,
me umiriš, ustaviš me za hip.
Ti zmeraj veš, kaj mi roji po glavi,
sestavljaš me kot čuden mozaik,
napisana sem v Braillovi pisavi,
a vse, kar sem, razkrije tvoj dotik.
In brišeš sence, brišeš solze dneva,
zares ne vem, kako ti to uspeva.
Usmerjaš mi korak,
obarvaš povprečnost,
zračiš moj zrak,
trenutke spreminjaš v večnost.
Na srcu je tvoj znak,
razglednica raja,
zračiš moj zrak
in diham ljubezen, ki traja.
Če obtičim, ti hitro me premakneš,
saj tvoj pogled je kot nevidna nit,
ki vleče me, ko s smehom se dotakneš
vseh žalosti, v katerih svet je skrit.
In rišeš sonce, rišeš mi poletje,
a tvoj poljub se zlije v tisočletje.