Kakor pomlad bila si,
a kakor jesen odšla si,
ko prvi sneg pobelil je poti.
Kar je bilo, prehitro
kot vedno je šlo,
pustilo le bled spomin na tvoje mlade dni.
Kaj pa, če zdaj ti povem, da
sanjal sem tisti večer,
ko se zdani in izgine vse, kar imava?
Jutro po zadnjem poljubu je šlo,
rekla si, da nisem kriv jaz za to.
A priznam, da ne spim, le sprašujem, zakaj
se časa ne da zavrteti nazaj.
Jutro kot vsako, le jaz čisto sam,
iščem se, ker sam naprej več ne znam.
Kdo mi kazal bo pot, ko bo jutro zašlo,
ko dan se zlije v temo?
Rad bi imel še en dotik,
rad bi želel si zadnji dih,
preden greš, ostani še nocoj.
Tvoje stvari še zdaj imam,
tvoj je parfum ostal kar tam,
kjer si ga pustila ti nekoč.
Kaj pa, če zdaj ti povem, da
sanjal sem tisti večer,
ko jaz in ti z roko v roki še rada se imava?
Jutro po zadnjem poljubu je šlo,
rekla si, da nisem kriv jaz za to.
A priznam, da ne spim, le sprašujem, zakaj
se časa ne da zavrteti nazaj.
Jutro kot vsako, le jaz čisto sam,
iščem se, ker sam naprej več ne znam.
Kdo mi kazal bo pot, ko bo jutro zašlo,
ko dan se zlije v temo?
Jutro kot vsako, le jaz čisto sam,
iščem se, ker sam naprej več ne znam.
Zdaj pretemna je pot, jutro čakam zaman,
odšlo je s teboj, kot noč zlije se v dan.