Nekoč sem obiskal deželo kot iz pravljice,
med Javorniki, Slivnico očarala me je
in jezero presihajoče tukaj se blešči,
ponoči pa okoli hiš trop coprnic straši.
Na konju v ranem jutru sem odjezdil skoz’ meglo,
ob jezeru srnjad se je napajala z vodo
in veter iz daljave je prinašal vižo to,
baje, da coprnice prepevajo tako.
Jipi aje, jipi ajo,
coprnice pojo.
Ko sonce se počasi je prebilo skozi meglo,
ugledal sem nebeški raj, deželo čudežno.
Odkrito vam povem, na svet’ ni kraja lepšega,
za vedno v mojem srcu ostaja Notranjska.
Nekoč sem obiskal deželo kot iz pravljice,
med Javorniki, Slivnico očarala me je
in jezero presihajoče tukaj se blešči,
ponoči pa okoli hiš trop coprnic straši.