V nama vre, gori, ne ustavi se,
iz oči polzi solza najina.
En namig, en dotik, da se zavem,
da lahko bi kdaj smel spet biti tvoj.
Če boš res kdaj odšla,
daj, odnesi spomine s seboj.
Če boš res kdaj odšla,
naj zgodi se, a ne še nocoj.
Splet besed, bolečih, pušča sled,
a spoznal sem, da sem grešil.
Tvoj nasmeh, en pogled mi vse pove,
naj bo to zdaj za vedno najina noč.