Sploh ne morem verjet’
kako se mi zgodi…
Dan je bil dober, a sem zadet,
kozarce preštevam, sem že pri deset.
Luni nazdravim, kako velik je ta svet.
Sploh ne morem verjet’
kako se mi zgodi,
da sem resno zadet, a me nič ne boli.
Mladi zvonovi, je že polnoči.
Še stati ne morem, luna pa se mi smeji.
In luna sije, z mano pije,
čisto blizu se mi zdi.
Zdaj bi jo lahko že vprašal,
kaj se mi tako smeji.
Sploh ne morem verjet’
kako se mi zgodi…
Na rundo pristanem, pa padejo tri
in težje je nehat, kakor začet.
Vse se podira, kako nevaren je ta svet.