Bil je čas, ko imel sem še sanje,
ko sem imel pred seboj svetlo pot,
a doseglo je dno potovanje,
nisem več štel vseh napak in zablod.
Bil je čas, ko imel sem prijat’lje
in topel dom, v njem najdražje ljudi,
a ostali so pivski mi bratje,
z njimi obstal v slepi sem ulici.
Gledam nazaj ruševine,
spomnim se bolečine,
ko sem imel le peščico ljudi,
ki skoz viharje ob meni so šli.
Gledam nazaj ruševine,
vem, da nekoč vse mine.
Vzklil iz pepela je upanja cvet,
zame spet.
Malo je še ostalo mladosti,
mimo je vse, kar popravil bi rad!
Zdaj, ko znam tudi reči: »Oprosti!«
grem tja v neznano spet sebe iskat.