Prvi sončni žarek je prodru čez zavese,
neutrudno pot si tru u sobo kjer ga odnese,
čez prašne police, lesene omare,
z dougimi rokami, se je dotaknu postle stare,
a u njej je zadovoljno smrčau reven mož, srednjih let,
na težke veke je potrkau žarek a one niso hotle se odpret,
šou do brade, da na ceu obraz zasvet, da bi iz sanjskega sveta,
ga prpelou na ta svet,
a on zaspano se obrnu, sm mu žarek je slediu,
poklicou svoje brate, sestre, da bi skupi zbral moči,
mož brez volje in poguma od njega ni koristi,
zato začel so šepetat in odkorakal mu u misli …
Uzuni čaka te nou dan, sanjou boš ko pade noč,
čeprou utrujen in zaspan,
naj ti sonce daje moč, kjer je trud je rezultat,
leže nobedn ni nč meu, da sanje bi ujeu, treba je ustat.
Tako počas a zanesljivo, začeu se je prebujat,
vlak prložnosti bo šou, zato ne smeš zamujat,
veliki brki so se vihal use do obrvi,
z nasmeškom do ušes zapru je oči.
Dobro jutro, uzuni čaka te nou dan.
Dobro jutro, čeprou utrujen in zaspan.
Dobro jutro, kjer je trud, je rezultat.
Dobro jutro, treba je ustat.