Imel sem jo rad, veselo deklico,
saj bila je sončen cvet,
lepša od deklet res vseh na svet.
Srečna vsa rekla pa, da rada ima
poleg mene še drugega
fanta mladega, luštn’ga.
Zvon že zvoni Ave Marijo,
toni hitijo v daljavo, temno noč.
Solze v očeh se nemo sušijo,
v srcu skelijo, bolijo premočno.
Z drugim odšla je srečo deliti,
obljube razbiti, zlagane, pozabljene.
Planino si bom ‘zbral za ljubico svojo,
tjakaj bom hodil med murke in skale.
Čas hiti, spomin ti pa ne zbledi
na čase mladostnih dni,
ko zaljubljen si do ušes tri dni.
Našel sem goro lepo iz mojih sanj
med prijatelji planšarji,
rožami planikami.
Krstenca, ti najlepša planina,
kdo te ustvaril pod toplim soncem je?
Spokojstvo, sreča pa mir se čuti ob tebi,
začaraš za vedno ljudem se v srce.
Našel si bom spet ljubico drugo,
ki rada šla z mano visoko bo pod nebo.
Vriskal in pa pel bom pesem o tebi,
zares si najlepša, kar jih poznam.