Ko hodil sem po svetu, da bi spoznal,
kaj narobe je in prav,
videl mnogo sem ljudi,
nesrečni so bili.
Eni sužnji, drugi lačni,
trpijo tretji, ker so drugačni,
nekomu pa se krivica zgodi,
še preden se rodi.
Zakaj, zakaj miru na svetu ni?
Zakaj, zakaj sovraštvo med ljudmi?
Zakaj, zakaj smo vsi osamljeni, smo vsi osamljeni?
Neusmiljeno vojne divjajo,
nedolžni trepetajo,
hrepenijo po svobodi,
več ljubezni ne poznajo.
Usoda njihova je kruta,
v čevlje žalosti obuta,
drug drugega obsojamo,
pod kožo isti smo.
Zakaj, zakaj miru na svetu ni?
Zakaj, zakaj sovraštvo med ljudmi?
Zakaj, zakaj smo vsi osamljeni?
Somebody tell me why, oh, why
inoccent people still must die,
why, why, why some children still must cry.
Sanjal sem, da imam čarobno moč,
nesrečnim nudil pomoč,
preprečil sem poplave,
za vedno izgnal težave.
Lačnim sem podaril kruh,
slepim vid in gluhim sluh,
ustavil vojne sem vse,
vsadil zlobnežem srce.
Zakaj ni res tako?