Na večer, ko sonce zdavnaj že je trdno spalo,
kot v pravljici na nebu se je zableščalo.
O, da bi srečal jo le enkrat še samo,
da bi poljubil ji dlan, prodal bi svoj samski stan.
Tista noč se v meni bo za večno zapisala,
ker se je po dolgem času mi le prikazala.
Da lepšega nikjer na ljubem svetu tem
ni, kot je njen obraz, ki lep bo za večni čas.

Ker je le ona
tista, ki zvesto jo do groba
ljubil, objel jo vsak dan nežno,
zaljubljen vanjo bom za večno.
Ker je le ona
tista, ki zvesto ji do groba
bom stal in pel ji vsak dan pesem,
da živim za njo.