Je muzikant vsak po malem tak,
le k pesmi vodi ga njegov korak.
Pa ljub’ca se jezi, nič prav ji ni,
dolge so noči, ko sama spi.
Daj, daj nam zaigraj še tri vsaj,
ob uri vrnem se le malokdaj.
Četudi ljub’ci ni, da popusti,
vedno brez skrbi lahko zaspi.
Ah, je lepo, je res lepo,
ko vam igramo celo noč
in spet se poje kot nekoč.
Nam je lepo, bo še tako,
do jutra ranega ostanemo zato.
…do jutra ranega domov še ne gremo.