Piševa spet novo stran,
knjige ovite v prah,
naslov zbledel,
a najino strast za vedno vsak list je ujel.
Še sva skupaj,
čeprav tisočkrat
bi obupal,
si vsakič ostal.
Ponosno nosiva vse rane v dokaz,
da so le praske in niso poraz,
postavljena v bran, ko para telo,
vidim in čutim, da ljubiš močno
moje dobro in slabo.
Kdo te poslal v moj je objem,
da skrivnosti me naučiš?
Ko vse se vrti, mi jemlje moči,
me primeš in me prizemljiš.
Kar imava,
iz tega ni sveta,
nevidna sila
v žile spletena.