Zjutraj se prebudim,
pomanem si oči,
počasi se zavem,
da sem nekje drugje,
Rosario, Rosario,
Rosario, Rosario.
Stopim ven čez prag,
vsak vozi kot sam vrag,
toplina, ulice
dolge, enake vse,
Rosario, Rosario,
Rosario, Rosario.
Odpravim se ob cesti,
da ogledam si ta svet,
mesto, kjer besede so
le galebov tihi let.
Zavijem vstran in se izgubim
v labirintu uličnem.
Me kdo pogreša že?
Saj najdem pot in vrnem se,
zraven teh dreves
pleše veter tango ples
in zaslišim spet znani refren.
Zdaj si zaigram pesem,
ki odpelje me v dni
in v kraje tujih ljudi,
Rosario, k tebi se
v sanjah mi mudi.
Morda še enkrat
v resničnosti.
Ko se spusti večer,
v kavarni je nemir,
namesto lep pozdrav
dobiš poljub ta prav.
Rosario, Rosario,
Rosario, Rosario.
Naj razveselim še vas
s pesmijo to noč.
Povsod pozabljen ples
se odvija pred menoj.
Prijateljstvo obdaja nas,
greje nas življenja moč.
Naj konča se ne,
a jutri odidem le
nazaj v tuji kraj,
kjer vsak živi svoj raj,
nihče ne vpraša, zakaj.