Okna moja so vse bolj priprta,
da ne uide kak spomin mi.
Stara vrata pa napol le odprta,
če slučajno prideš ti.
Vse bolj me boli,
vse bolj žalosti,
le ponoči te srečam še,
sredi mojih sanj
najdem tvojo dlan,
tam pokličeš mi spet ime.
Ne, ne zbudite me,
ko bom spet sanjal njo,
prosim, pustite me,
da vsaj v sanjah ljubim jo.
Ne, ne zbudite me,
da v morah se utopim,
vseeno je, če umrem,
naj z njo zaspim.
Roke moje so vse bolj nemirne,
hladne kakor hladna noč je,
a kamorkoli grejo moje stopinje,
v tvoji smeri grejo le.
Vse bolj me boli,
vse manj veseli,
le ponoči še vidim te,
sredi mojih sanj,
tam ne uideš stran,
tam ponovno ljubiš me.