Ej, kozarček, pridi k meni,
mojo dušo vase vzemi,
nimam več je komu dati
in zato te vabim k sebi.
Vabim te na potovanje
v svoje zablodele sanje
in v zavoženo življenje,
strto v njem je hrepenenje.
Ej, kozarček, vina v tebi
zame je nocoj premalo,
za vso žalost, ki utopiti
se nocoj ne bo je dalo.
Ej, kozarček, tu do jutra
boš samoto mi preganjal
in potem morda me spanec N
rešil bo, da spet bom sanjal.
Kdo je kriv, da nocoj
Te, glažek, vabim k sebi?
če bila bi z menoj,
se te oklepal ne bi.
Zadnje upanje zdaj
utapljam, vino, v tebi,
tako kot ona je
še ti mi sanje vzemi.