Zunaj srečo sem iskal, planet prepotoval,
videl velemesta sveta.
Tam, kjer ne obstaja mrak,
dihal sem drugačen zrak,
in pozabil, da sem tukaj doma.
Ljubljani se obrnem nazaj,
zdaj vrača me pogled v gorenjski raj.
Kjer gore se dotikajo neba,
tu, kjer sem rojen, je najlepši del sveta.
Doline izpod Triglava,
tu je moja mati nekoč bila doma.
Gorenjska ljubljena, ouooo.
Eno sonce je povsod,
iste zvezde so drugod,
a okol’ jih tam ne poznam.
Tam drugače teče čas,
narcis ni kot pri nas,
zato ostal bom tukaj doma.
Ljubljani spet obračam nazaj,
spet vrača me pogled v gorenjski raj.