Ladja nasede, si krmilo spustil,
zmanjka poti, si narobe zavil?
V temi brez zvezde ne moreš naprej,
povsod je puščava brez konca in mej.
Voda usahne, preveč si zajel,
sanje zbledijo, preveč si hotel.
Zrak je svinčen, v njem se dušiš,
sam proti toku brezglavo drviš.
Zdi se ti, da je vse izgubljeno,
da je svetu zate vseeno.
Tudi če vrag vse skupaj vzame,
nekaj je še, kar ti vedno ostane.
Kadar te črna misel prevzame,
ko je najhuje, ti nekaj ostane.
Pusti ljubezni, da te objame,
te pocrklja in te vname.
A če nikjer prijazne ni rame,
da te tolaži, ti nekaj ostane.
Kupica vina, da te ogreje,
te požgečka in te nasmeje.