Kadar zjutraj vstanem malo neprespan,
se zazrem skoz’ okno in ocenim dan.
Kakšno kislo vreme, dež, megla in hlad,
jaz pa moram v službo, pa čeprav nerad.
Malo sem že pozen, pa tak gost promet,
na brisalce lije pravi vodomet.
Zdaj pa še ta zlomek, guma bo zanič,
saj bom čisto moker kot pod kapom ptič.
Kmalu sonce spet posije,
vreme, vreme se zvedri.
Slaba volja hitro mine,
vse, prav vse se uredi.
Ko pa v službo pridem, me pa šef nadre:
»Kje pa si spet hodil, to pa več ne gre!«
Kaj pa morem, pravim, če predobro spim,
trdno vam obljubim, več ne zamudim.