Če kdaj se po naključju pri delu srečamo,
poprimemo korajžno, saj vemo, da bo šlo.
Ko delo je končano, pa likof pijemo,
zavriskamo veselo, potem zapojemo.
Saj ni važno, kolk’ nas je,
važno, da smo pravi,
da smo dobre volje vsi
in da vsi smo zdravi.
Če pa komu kaj ni všeč,
naj se kar pobere,
družbo našo naj pusti,
sam doma naj spi.
Če družba je vesela in vsi praznujemo,
nas ura ne preganja, domov še ne gremo.
Nalijemo kozarce, izpijemo do dna,
zapojemo še eno veselo od srca.