Ko ptica z veje pa do veje
nam isto pesem žvrgoli,
ne vpraša ptica se za meje,
tako svobodna vsepovsod lebdi.
Glej, isto sonce nama greje,
glej, isto trto nam zori,
saj sonce nič ne ve za meje,
enako žarke vsem ljudem deli.
Zatorej, sosed, sosed, dober dan,
prijateljstvo naj meje ne pozna,
zatorej, sosed, sosed moj, vsak dan
želim ti srečo iz srca.
Še ista ura v stolpu šteje
nam naše dneve in noči.
Ta ura nič ne ve za meje,
čez griče njen se zvon nam oglasi.
Ko vino nama kri ogreje,
se ista pesem oglasi,
jo veter nese preko meje,
pove, da tu slovenski rod živi.