Ob reki sva se sprehajala dan na dan,
nežno mi je podajala svojo dlan.
Tamkaj sva sedla v mah
s šopkom cvetlic v rokah,
v lice pa čutil sem njen topel dah.
Tamkaj sva sedla v mah
s šopkom cvetlic v rokah,
v lice pa čutil sem topel dah.
Zdaj k reki vedno zahajam sam dan na dan,
moje srce še išče tam njeno dlan.
V travi je njen nasmeh,
v vrbah je njen šepet,
v vodi pa vidim še zdaj njen pogled.
V travi je njen nasmeh,
v vrbah je njen šepet,
v vodi pa vidim še njen pogled.
Če reka kdaj bi vrnila val tja nazaj,
kjer privrel je na dan iz tal v tisti kraj,
pa bi vrnila mi,
kar je utopila mi,
srečo vrnila bi mi spet nazaj.
Pa bi vrnila mi,
kar je utopila mi,
srečo vrnila bi mi nazaj.
A reka ve le za svojo pot, večno pot,
in ne ve nič za pot usod, zlih usod.
Tiho se val budi,
morju v objem hiti,
da se ne vrne več, mi govori.