Pomladno jutro, ptica veselo žvrgoli,
v naravi, polni cvetja, ves svet se veseli.
Po mladih žilah teče živahna mlada kri
in srce hrepeneče, prepolno je moči.
Pomlad, poletje mine in cvetje oveni,
ko prva slana pade, se drevje obledi.
In ko na starost človek kot trava oveni
in večni mraz zanj pride, tedaj se poslovi.
Ko spet posije sonce in dež se porosi,
naravo spet predrami, življenje ponovi.
A človek, človek se ne vrne
iz zimskih, zimskih globočin.
Ko zima, zima ga zagrne,
ostane, ostane le spomin.
A človek, človek se ne vrne,
ostane, ostane le spomin.