Ko se ponoči iz sanj prebudim,
prisluhnem, da dihaš ob meni,
z željo iskreno se v noč zastrmim,
daješ mi vse in zato vse mi vzemi.
Ko se prebujaš iz spanja v nov dan,
pobožam lase ti srebrne,
nisva živela na svetu zaman,
marsikaj pa se ne vrne.
Reka življenja hiti kar naprej,
vedno vse manj je otočkov želja,
mnogo sva sonca užila ob njej,
mnogo pa tudi bilo je solza.
Reka življenja hiti kar naprej,
sama stojiva na bregu molče,
nič več ne bo, kot bilo je doslej,
v daljo odnaša vse tihe želje.
Ko se s poljubom poslavljava spet,
gledam zamišljen za tabo,
kakor iz pravljice najin je svet,
takšna ljubezen ne more v pozabo.
Ko se prebujaš iz spanja v nov dan,
pobožam lase ti srebrne,
nisva živela na svetu zaman,
marsikaj pa se ne vrne.