Morje, ti poznaš me,
vsako solzo, vsak nasmeh in vsak moj greh.
In jaz, tu, pred tabo,
zdaj stojim in gledam te, kako ti je.
Se na tvojih valovih zdaj riše smeh?
A je žalost, ker jaz te ne znam objet?
Tvoje rane od nas so globoke do dna,
brez tebe svet bo zaspal,
kdo ti bo dušo dal?
Zdaj, ko te gledam,
me je sram, težko priznam, da te ne poznam.
A ni mi vseeno,
zate ne, ker zame vse v tebi je.