Ko prva čaša vina
po grlih nam spolzi,
srca se bolečina
na mah porazgubi.
Že pojemo ubrano,
kar pevcem duša da,
saj to nam je pač dano
od rojstva našega!
Ko že četrta čaša
po grlih nam spolzi,
vesela družba naša
še lepše poje si!
»Kdo ve, če drugo leto,«
sprašujem se ves čas,
»mi služil bo še vneto
moj mili, zvonki glas.«
Vina čaša,
pesmi mili glas,
to sta naša
duša in obraz.
Ko zadnja čaša vina
po grlu mi spolzi,
ima okus pelina,
čeprav se sladka zdi.
Ko takšna bo postala,
odšel bo vsak od nas;
le pesem bo ostala
v spomin na zlati čas!