Zadnji stadij
EchobeA je, Echobe … Od Dragatuša do Falluje reprezent …
To je zadnji stadij, izza njega ni poglavij
samo vonj smrti in praznine, ki se ne pozabi.
Se še spomniš Hirošime, pomniš Nagasaki
preden daš ukaz, znaj, da enkrat vse se vrati.
Rad bi dvignil se od tal kot Chris Angel,
da kot dim cigare bogataša v zrak bi izpuhtel,
da bi zginil tako hitro kot je zginil BSE,
da ostane za mano le prah kot za BMW-jem.
Mislite, da proti vam ne držim zamer nobenih?
Ker nasedli propagandi ste in prisegli nepoštenim,
kot kak domobranec se zgovarjaš, lepo te prosim,
znal si dobro, da je zlobno sporočilo, ki ga nosi,
ker take tipe kot si ti sem 1000x že videl
in poteptal v smrt kot 3 najstnice izpred Lipe,
zato te več nečem videt, kot mrčesa v solati,
čas mi tratiš, smo debato zdavnaj že končali,
podpiram smrtno kazen, za morilce in golazen.
Vsak zna kaj v duši nosi, vsak bo dobil za kar prosi,
vsi ste isti in zgleda, da vas to ne moti,
sej kot Jambrek fakin dvojčic vas več sploh ne ločim.
Starši čudijo se; kako moremo bit taki,
a mi nismo drugo kot zrcalna slika njih samih.
Ta začaran krog se ne konca in se ne končaa
kot streljanje na državih šolah, vedno znova
kot Hezbollah, celi Arsenal spusti med civiliste,
ako niso krivi – zakaj so na vrhu liste?
Sem tempirana bomba in čas se že odšteva,
angeli prihajajo in le ti sprašuješ “ko to tamo peva”,
molči! – kot papa med holokavstom.
Ne bom vletel ti v pisarno iz zraka, ampak v dnevno sobo z avtom,
ker nimam za letalo, tako kot Drnovšek,
še za tale avto bom do konc življenja bil zadolžen,
ker sistem narjen je tak, da bom ostal berač.
Rad bi preobrat kot Matija Gubec, le da nism tak nergač
klical je na punt, ko so dajali desetino
dns pol nam vzemejo, pa smo kot pičke tiho.
To je krut boj za obstanek, a ne kot predvolilni,
ko enkrat so na stolčku – so pozabljeni cilji
in zato več ne volim, ker bilokdo je na oblasti
ne naredi nič, vse je isto, še obrazi na plakatih
in ostane le občutek mraza kot v mrtvašnici,
ko spoznaš, da si na istem kot si tudi lani bil.
Mislijo, da ne opazimo, da smo neumni,
ko odpadke iz nuklearke vozijo ponoči v rudnik
in zastrupljajo nam tela, kot mediji možgane,
kot župnik, ki vam šlata deco – zanikajo dejanje,
a vidim ga da laže, glumi slabo – kot Bembič.
Vidim čez fasade, trudi se prikrit to, a talent ni
pa kot Rupert začne izsiljevat kogar more,
to je zadnji dih pred smrtjo, znamo, ker poznamo vzorec
in za konec vam še pravim: živite le za danes,
ker Matilda ne izbira; če se ji dopadeš – padeš,
če se ji dopadeš – padeš.
To je zadnji stadij, izza njega ni poglavij
samo vonj smrti in praznine, ki se ne pozabi.
Se še spomniš Hirošime, pomniš Nagasaki
preden daš ukaz, znaj, da enkrat vse se vrati.
Rad bi dvignil se od tal kot Chris Angel,
da kot dim cigare bogataša v zrak bi izpuhtel,
da bi zginil tako hitro kot je zginil BSE,
da ostane za mano le prah kot za BMW-jem.
Mislite, da proti vam ne držim zamer nobenih?
Ker nasedli propagandi ste in prisegli nepoštenim,
kot kak domobranec se zgovarjaš, lepo te prosim,
znal si dobro, da je zlobno sporočilo, ki ga nosi,
ker take tipe kot si ti sem 1000x že videl
in poteptal v smrt kot 3 najstnice izpred Lipe,
zato te več nečem videt, kot mrčesa v solati,
čas mi tratiš, smo debato zdavnaj že končali,
podpiram smrtno kazen, za morilce in golazen.
Vsak zna kaj v duši nosi, vsak bo dobil za kar prosi,
vsi ste isti in zgleda, da vas to ne moti,
sej kot Jambrek fakin dvojčic vas več sploh ne ločim.
Starši čudijo se; kako moremo bit taki,
a mi nismo drugo kot zrcalna slika njih samih.
Ta začaran krog se ne konca in se ne končaa
kot streljanje na državih šolah, vedno znova
kot Hezbollah, celi Arsenal spusti med civiliste,
ako niso krivi – zakaj so na vrhu liste?
Sem tempirana bomba in čas se že odšteva,
angeli prihajajo in le ti sprašuješ “ko to tamo peva”,
molči! – kot papa med holokavstom.
Ne bom vletel ti v pisarno iz zraka, ampak v dnevno sobo z avtom,
ker nimam za letalo, tako kot Drnovšek,
še za tale avto bom do konc življenja bil zadolžen,
ker sistem narjen je tak, da bom ostal berač.
Rad bi preobrat kot Matija Gubec, le da nism tak nergač
klical je na punt, ko so dajali desetino
dns pol nam vzemejo, pa smo kot pičke tiho.
To je krut boj za obstanek, a ne kot predvolilni,
ko enkrat so na stolčku – so pozabljeni cilji
in zato več ne volim, ker bilokdo je na oblasti
ne naredi nič, vse je isto, še obrazi na plakatih
in ostane le občutek mraza kot v mrtvašnici,
ko spoznaš, da si na istem kot si tudi lani bil.
Mislijo, da ne opazimo, da smo neumni,
ko odpadke iz nuklearke vozijo ponoči v rudnik
in zastrupljajo nam tela, kot mediji možgane,
kot župnik, ki vam šlata deco – zanikajo dejanje,
a vidim ga da laže, glumi slabo – kot Bembič.
Vidim čez fasade, trudi se prikrit to, a talent ni
pa kot Rupert začne izsiljevat kogar more,
to je zadnji dih pred smrtjo, znamo, ker poznamo vzorec
in za konec vam še pravim: živite le za danes,
ker Matilda ne izbira; če se ji dopadeš – padeš,
če se ji dopadeš – padeš.