Usoda poeta
EchobeZnam, poet svoj dolg!!
Usoda poeta, usoda ulice …
Jebeni so stihi belokranjskega MC-ja,
jeben je ta svet i jebena je moja ta vizija.
Všeč mi je v kero smer moj jeben lajf se zdej odvija,
ko ps samotar sm, ki v luno zavija,
moj krik po belokranjskih ulicah odmeva
v temnih teh nočeh, vokal moj v mestu tem sameva,
po mestnih ulicah samotna senca se premika
njen pomen živi v mestu, gori le ulična svetilka.
Čez vogale, flesh, so ponavadi prostitutke,
zdej tišina vlada, mir i vsake tulko na trenutke
lajanje glupih psov, drgač jebeno božji mir
tk ko tiha maša, amen, moj je svinčnik i papir
vse kar rabim, da nasledne rime ne pozabim.
Prva lepotička, ki jo srečam, jo na sladoled povabim
gor k šiptaru, še zadnji bankovec porabim (ki ga maam),
to je vse … Usoda moja je, da skus klošarim … Šiiit!!! NI fer!!
Usoda poeta, usoda ulice …
Vsak Belokranjec zna rečt Echoooob,
naokrog kruzam s Škodilakom tk ko kak gospod
i ko ga šponam 100 dol po Črnomljski aveniji
čez okno kričim PEEACEE, driveby pri policiji
89,5 mi špila celo pot.
Odeon, naš jebeni lokalni patriot
belokranjski dialekt, i vsakemu dam respekt,
ki ga govori, ki ga v svetu ne zgubi
v tem svetu, ke ne zna se kdo je komu kaj
kdo sm ja, kdo si ti, kdo bo prvi našu raj.
Čisto sam v tem prekletem svetu igro ja igram,
igro ki se me ne tiče, igro, ki je ne poznam
ampak znam, kdo sm i zakaj sm sploh tu
poet, usodo svojo znam, predan sm rapanju
črna ovca družine, sramota Bele krajine sm
duh, prihajam sam iz teme i tišine … BU, madafaka!!!
Usoda poeta, usoda ulice …
Bele krajne ne bi blo, brez južnjakov i romov
rjavi ponos, ljubezen juga, brez dvomov
poštovanje vsem i vsakemu, so noisy –
naši navijači Torcide i Bad Blue Boysi
rad mam Belo krajno tk, ko rad mam Belokranjke
ni mi važno, kdo so, lepe so ciganke i Bosanke
i ko hodim down da block, vsaka se mi nasmeji.
“Hey bejbeee, mala, kako si mi ti!!?”
Ja sm fajn, ponovno predstavlam Wajt krajn
ne tk ko do zdej – skus ponesrečeni slučaj
1 super majk za MC-ja ko sm ja, klošarija.
Nihče nič ne da, popevam la-la-la
i Echobovo srce dobro zna ke mu je dom
Moj dom je tu – ta jebeno razgret i sivi je beton
sončni svit, ki ga v mestu videt ni, s smogom je prikrit
i tu se konča moja rdeča nit … Heeyyy …
Usoda poeta, usoda ulice …
Jebeni so stihi belokranjskega MC-ja,
jeben je ta svet i jebena je moja ta vizija.
Všeč mi je v kero smer moj jeben lajf se zdej odvija,
ko ps samotar sm, ki v luno zavija,
moj krik po belokranjskih ulicah odmeva
v temnih teh nočeh, vokal moj v mestu tem sameva,
po mestnih ulicah samotna senca se premika
njen pomen živi v mestu, gori le ulična svetilka.
Čez vogale, flesh, so ponavadi prostitutke,
zdej tišina vlada, mir i vsake tulko na trenutke
lajanje glupih psov, drgač jebeno božji mir
tk ko tiha maša, amen, moj je svinčnik i papir
vse kar rabim, da nasledne rime ne pozabim.
Prva lepotička, ki jo srečam, jo na sladoled povabim
gor k šiptaru, še zadnji bankovec porabim (ki ga maam),
to je vse … Usoda moja je, da skus klošarim … Šiiit!!! NI fer!!
Usoda poeta, usoda ulice …
Vsak Belokranjec zna rečt Echoooob,
naokrog kruzam s Škodilakom tk ko kak gospod
i ko ga šponam 100 dol po Črnomljski aveniji
čez okno kričim PEEACEE, driveby pri policiji
89,5 mi špila celo pot.
Odeon, naš jebeni lokalni patriot
belokranjski dialekt, i vsakemu dam respekt,
ki ga govori, ki ga v svetu ne zgubi
v tem svetu, ke ne zna se kdo je komu kaj
kdo sm ja, kdo si ti, kdo bo prvi našu raj.
Čisto sam v tem prekletem svetu igro ja igram,
igro ki se me ne tiče, igro, ki je ne poznam
ampak znam, kdo sm i zakaj sm sploh tu
poet, usodo svojo znam, predan sm rapanju
črna ovca družine, sramota Bele krajine sm
duh, prihajam sam iz teme i tišine … BU, madafaka!!!
Usoda poeta, usoda ulice …
Bele krajne ne bi blo, brez južnjakov i romov
rjavi ponos, ljubezen juga, brez dvomov
poštovanje vsem i vsakemu, so noisy –
naši navijači Torcide i Bad Blue Boysi
rad mam Belo krajno tk, ko rad mam Belokranjke
ni mi važno, kdo so, lepe so ciganke i Bosanke
i ko hodim down da block, vsaka se mi nasmeji.
“Hey bejbeee, mala, kako si mi ti!!?”
Ja sm fajn, ponovno predstavlam Wajt krajn
ne tk ko do zdej – skus ponesrečeni slučaj
1 super majk za MC-ja ko sm ja, klošarija.
Nihče nič ne da, popevam la-la-la
i Echobovo srce dobro zna ke mu je dom
Moj dom je tu – ta jebeno razgret i sivi je beton
sončni svit, ki ga v mestu videt ni, s smogom je prikrit
i tu se konča moja rdeča nit … Heeyyy …