“I will not cary myself down to die,
when i go to my grave, my head will be high.. That is a choise!!!”
Ponosno bom stau, ko bote vsi sklonili glave,
s pogledom v nebo, upanje ostane …
V globino groba sm zastru zamegljen pogled
pogled, oči vse motne, souza, nism mogu to vrjet,
da gledam tam, ko ležau bom, sm kušniu nagel, hitiu not
pau sm na kolena … “Bodi usmiljen, naš Gospod!!”
Življenje v grehu, vsem nam dobro znana je ta tema
ni problema, priznam, prosim ne me dat čez kolena.
Nič nism kriv, dan je siv, dan je črn i deževen,
tk je že vs tedn, vsaki dan je vse bol bedn.
Ja pri oknu posedam i vn na pločnik gledam
dežne kaplje iz nebes, tisoč mojih je peres
odslužilo svoje, da postal sm to kar sm.
Zdej pa ostajam, slečem majico i stečem vn,
premočen z razprtimi rokami, bosimi nogami,
črni so te dani, i zagnani,
so vsi razn mene, nič naprej me več ne žene,
v globini groba vidim svoje jebeno živlene … whaaat!!
Ponosno bom stau, ko bote vsi sklonili glave,
s pogledom v nebo, upanje ostane …
Dvignil sm pogled v nebo, med temne oblake
spustil ga na polja, ke sm vidu ljudi ko vojake.
Dežna kapljica v oko, razprši se mi,
zavrti se mi, upanje jim vsaki čas popustilo bo.
Črne ptice po nebu plešejo mrtvaški ples,
skus se delajo krivice, brez pravice je ta svet
črna lukna ki nas čaka, vse na koncu, nas dočaka,
ene prej i ksnej ene, poeta i bedaka
vsak se rešit proba, krik iz globine groba
tk ko kapljica črnila, packa je, ja zmeraj grem do roba,
vse je razpackano, vse je medlo, brez pomena
sivi kamen, ki stoji na grobu, kamen brez imena
kup ničesar ka predstavlja tvoj obstoj, jeben križ
za ateista, iz rane v duši krvaviš.
Na spomeniku sedi temačna ptica, zapisana resnica
o tebi, i top odmev mrvaškega je klica …
Ponosno bom stau, ko bote vsi sklonili glave,
s pogledom v nebo, upanje ostane …
Globina groba me straši, v kerem sam ležim
ne vidim več sija sonca, svoje misli izgubim
še zadnjo misu, ki sm meu jo neki, sm jo temi dau
vsak del mene v Beli krajni bo ležau
ke moja duša i telo, belokranjsko je nebo
najbol plavo nebo i za zmeraj moje bo.
Ke tu sm rojen, zrasu i tu sm i vzgojen
i tu živim i tu bi rad dočakal da umrem
i to i bom, držal se bom za mikrofon,
da odpelje me na boljše, a tu zmeraj bo moj dom,
moj dom, tam kam se lahko zmeraj vračam
ke mam vs respekt, ke se vsi smejijo mojim hlačam
sm, sm ke ne rabim imet gun, ko grem vn
ke vsak se mi nasmehne, dobr dan, tan-ta-tn
ke me vsak pozna, vsaki zna kdo sm ja
iz globine groba mojega … Ciao, i pa-paa, madafakaa …
Ponosno bom stau, ko bote vsi sklonili glave,
s pogledom v nebo, upanje ostane …
“Rest in peace, ECHOB!!”