Rodil se je v težkih časih,
obdajal ga je le skromen svet.
In ko dobil je ime boem,
ugledal je ta kraj zaklet.
Bog mu je dal umetniško srce,
da bi mu pel, zrisal njegov portret.
Pa se je veasih kje napil,
takrat iz srca si je zapel ?
takrat iz srca nam je zapel!
Za prijat’le je bil nepogrešljiv,
s pesmijo je hodil vsepovsod.
Vsi smo ga poznali, umetnika,
skromne duše, dobrega srca.
S pesmijo je hodil vsepovsod,
za njegovo besedo hodili smo vsi,
ko zapel nam je boem.
A usoda dala je svoj del,
dobrota imela ni moči.
Pa saj pravijo ljudje,
da nesreča nikdar ne zaspi ?
Tako ubil se je boem,
na grobu pojemo mu mi.
K nam zdaj naselila se je jesen,
ker v postelji večni počiva naš boem.
In kdor ob grobu gre vsak dan,
ve, da tu počiva prvi Novomeščan!