To bila bi ljubezenska pesem,
danes več ne more bit’,
slišal sem že v domači sobi
dih najinih spečih otrok.
Ne bom ti kazal svojih radosti,
ne bom ti pravil svojih skrivnosti.
Za bolečino pride smeh
pri vseh ljudeh.
Kako moreš reči, da,
kako moreš reči, da sva zašla?!
Ali sva zašla?
Rad bi rekel, kako težko je,
a ne morem skriti glas.
Tvoji prsti in ta smeh
so kot sadje, zame greh.
Kako moreš reči, da,
kako moreš reči, da sva zašla?!
Ali sva… ali sva… ali sva zašla?
Vsako znamenje, ki ga pustiš,
vedno znova zanj bogastva dobiš,
a mene izgubiš.