Ko se v nedeljo zbudim in odtavam iz sobe,
se počasi zavem, da imam napad lenobe.
To sicer n’č ne boli, le korak je bolj počasen,
malce motne so oči in radio je preglasen.
O, lenoba, lenoba, zvest ti bom do groba,
hiter sem se te navadu, nikdar ne bom te pozabu.
O, lenoba, lenoba, nikdar ne bom te zapustu,
vedno boš ob meni, v službi ali na dopustu.
Midva sva res dober par, vedno istega sva mnenja,
ti si gospodar, stil mojega življenja.
Zato se vračam nazaj v ležeči položaj,
tu ni več pomoči, tak je moj značaj.