Noč globoka, vsi ljudje že spijo,
zvezde na nebu z mano še bedijo,
luna razpreda hladno mesečino,
veter razjeda bujno pokrajino
in s sabo prinaša počen glas zvonika,
svetu oglaša, da ura se pomika
svitu naproti v čas, ko jutro se zbudi
na veselje vseh ljudi.
Tega veselja mi z vami ni deliti,
žalosti na obrazu več ne morem skriti,
v meni nemir je in odprte rane,
ni je besede, ki v srce me gane,
ni več ljubezni, ni poti do sonca,
glava se trezni, moči pošle do konca,
misli so vrane, kljujejo v srce,
da srčne te rane to noč mi spati ne puste.
Hodim po poti, kjer midva sva nekdaj hodila,
pred zvezdami in luno zvestobo sva si obljubila.
V naročju teh trav se ljubezen je ta razplamtela,
če ljubezen je bila, ta noč je hladna za oba.