Sama si, hrepeniš po njegovih objemih,
tiho jočeš, pod srebrno odejo iščeš drugo dlan.
Tiho je, ni več nežnih besed, ne glasu, le hladen veter,
ki odnaša njegove poljube daleč stran.
Kje je tisti dan,
ko spoznala si življenje,
u-u-u, sama si.
Ni več nežnih rok,
ki objemale so te, zdaj veš,
u-u-u, sama si.
Sanjaš, nekje v daljavi je glas, ki obljublja, da se vrnem,
a izginja kot noč, ki je z jutrom ni nikjer.
Kje je tisti dan,
ko spoznala si življenje,
u-u-u, sama si.
Ni več nežnih rok,
ki objemale so te, zdaj veš,
u-u-u, sama si.
O, zdaj veš, sama si.