Zakaj spomini vi hitite
tja daleč, daleč pod gore,
mladost si nazaj želite,
ko mi ljubilo je srce.
Na klopici bi rad posedal,
kjer sva ljubila se midva,
stoletni hrast bi mi prepeval,
saj srečo mojo on pozna.
A hrast je padel pod sekiro
in moje klopce tam več ni,
nič več mi v vetru ne šumijo
najlepše pesmi mladih dni.
Nad žitom se žanjica sklanja,
oj, to je dekle, moj spomin,
pod hrastom mladim pa postavlja
že klopico njen mladi sin.