Sam tu stojim. Le zakaj, se sprašujem,
tebe več ni, v objemu si tujem.
Noro me boli, v srcu prepad,
preveč imel sem res te rad.
Kot val morja me nese tja,
kjer misel nate spet najdem.
Ob njej zaspim, se z njo zbudim,
brez tebe več se ne znajdem.
Vendar vem, ne smem več čakati poletja,
res bila si moj ti pristan, a v njem ni več zavetja.
Solza se bo mi nekoč posušila,
vendar vedno vsaka bo poletna noč te v meni zbudila.