On ni več gledal na njo,
ko mu je počasi drsela iz rok,
prepustil se je lakoti,
čeprav je slišal jok.
Zemlja je nežno dočakala zmaličene sanje,
veter je pregnal pošasti in se zaletaval vanje,
ležala je ob reki mirna, kot da spi,
ko se je v reko iztekala kri.
Ona sanja, misli na n’ga,
tam počiva, kot da je živa.
Ona noče, da on joče.
Naj jo ljubi, tako hoče.
Življenje je počasi teklo naprej,
smejal se je bolj redko,
le takrat, ko v mislih
je bil ob njej.
Na čas je začutil mir, ozrl se nazaj,
s križem v roki vrnil se v isti kraj.
Vedel je, da reka teče, nosi vse sledi,
ko se v reko iztekala kri.