(besedilo: Boštjan Meh)
Cesta na koncu mesta vodi k tebi.
Nikdar več ne morem tako živeti.
Z jutrom novim in zvezdo ob sebi,
človek rata mehka pena,
ki se nehote stopi
Mogoče preden življenje mine.
Na valovih najina barka se obrne nazaj
in ponoviva, tiste dneve vse,
ko sva plesala v jutro iz oči v oči.
Standard praviš isto vsako leto.
Nova nasprotja po poti do razpotja.
Klimo v zraku tanka nitka reže.
Nevidna skoraj, barvna prizma je karizma,
ki gori.
Mogoče preden življenje mine.
Na valovih najina barka se obrne nazaj
in ponoviva, tiste dneve vse,
ko sva plesala v jutro iz oči v oči.
Mogoče preden življenje mine.
Na valovih najina barka se obrne nazaj
in ponoviva, tiste dneve vse,
ko sva plesala v jutro iz oči v oči.
Mogoče preden življenje mine.
Na valovih najina barka se obrne nazaj
in ponoviva, tiste dneve vse,
ko sva plesala v jutro iz oči v oči.