Zaloputnila je z vrati in zadrla se,
naj domov nič več ne hodim, da sovraži me.
Jaz zaklel sem pač po svoje in povedal ji,
da že kje je kakšna druga, ki me še trpi.
Pa odšel sem h Katarini, moji ljubici,
ki za šankom name misli vedno, ko me ni.
Samo ona me vesela še dočakat zna,
samo njej lahko še rečem nekaj iz srca.
Katarina, ti edina še razumeš me,
samo tvoje še dovolj veliko je srce.
Tisočkrat sem raje jaz pri tebi kot doma
in če malo ga popijem, si prav luštkana.
Katarina, Katarina, Katarina, hej!
Katarina, Katarina, Katarina, hej!
Zakon moj postal počasi pravi je pogreb
in zato najraje, Katka, jaz sem kr pri teb’.
Samo tebi še zaupam in te rad imam,
samo ti mi še verjameš, da sem izigran.