Skupaj sva rasla med bloki v predmestju,
skupaj odkrivala svet,
skupaj iskala življenjsko sva cesto
po vseh zaprašenih poteh.
Vedela si, da skrivaj sem te ljubil,
vedela si za vse to,
z leti otroškimi sem te izgubil,
ko rekla si: “Več me ne bo.”
Povej mi, Marina: “Zakaj ne poznaš me več?”
Povej, Marina: “Zakaj umikaš pogled?”
V imenu moje in tvoje mladosti povej mi, zakaj.
Zastane korak, zbudi se spomin
in misel se v noč zatopi.
Kot pesmi pozabljene stih
to v meni spet nekaj zbudi.
Odpadel je list na isto stezo
in mnogo še padlo jih bo,
a tistih nevidnih sledi
nikoli prekrilo ne bo.
Ne iščem te, ne poskušam vrniti, kar minilo je,
toda včasih se rad spet spomnim nate.
Vanja, mesec naj sije le zate,
naj svetla bo pot, ki pelje te proč od mene.
Vanja, mesec naj sije le zate,
ostal bo spomin in upanje z njim, da vrneš se.
Ko boš nekoč pozabila me,
da na skrivaj sva ljubila se,
da v sanjah nekje sva srečala se,
imela se rada.
Ko boš nekoč pozabila me
in bo ugasnilo upanje,
da skupaj morda lahko bi bila,
kot nekdaj sva sanjala.
Takrat več iskal ne bom
tvojih poti,
le v hladnih nočeh, zavitih v temo,
te včasih bom sanjal še.
Gledam doli v dolino, žito že zori,
tam nekoč sva se ljubila davno jaz in ti.
Tebi sem verjel do konca, tebe ljubil le,
vse, kar sem imel na svetu, tam ostalo je.
Ti si mi ukradla dušo in izdala me,
drugemu srce si dala in ubila me.
Rad bi ti rekel nekaj lepega,
nekaj, kar nosim na dnu srca,
a se bojim, da izdal bi ti vse,
kar rad bi od tebe skril.
Rad bi ti rekel nekaj lepega,
nekaj, kar nosim na dnu srca,
a se bojim, da ni več poti,
za naju ni upanja.
Še zadnjič skupaj sva sama,
še zadnjič skupaj se smejeva,
vse, kar bilo je med nama,
kot najstnika skrivava.