Spet sem tu, kot dih na robu nemira,
zgodbo že poznam, krog se zapira.
In tvoj pogled je kakor strela jeze,
ustvarjaš mrak, načrtno mi ustavljaš korak,
vse, kar počneš, je spet čisto brez veze.
Ne spuščaj se z mano v boj,
sem malo tvoj, predvsem pa svoj.
Ne ustavljaj me, jaz sem kot plima,
jaz sem trenutek, ki ga čas ne zanima.
Živim v ritmu bluesa,
moj svet vrti se kot nor,
vladam, tudi ko padam,
ker padam vedno navzgor.
Zdaj sem tu, kot fleš na robu večera,
zgodbo že poznam, krog se zapira.
In ta tvoj glas sploh ne zveni prijazno,
prebijaš led z ostrino dobro znanih besed,
ne vem, če veš, da spet brcaš v prazno.
Že od nekdaj sem skregan s tem zvokom,
jaz sem tišina pod nebesnim obokom.
Živim v ritmu bluesa,
moj svet vrti se kot nor,
vladam, tudi ko padam,
ker padam vedno navzgor.
Ne ustavljaj me, jaz sem kot plima,
jaz sem trenutek, ki ga čas ne zanima.