Sam v noč, ko je moč in upanje,
Da le ta, ki nam da, verjela je.
Sam v dan, v mestu ran, jaz čakam te.
Daj mi to, da verjel, bom v ta napev,
Daj mi to, da zaslišim tvoj odmev.
Za mladost, za norost, jaz tam sem še.
STRAST DO DNA, IN VEST DOMA JAZ RAB’M
LAHKO ŠE MALO VEC.
EN KORAK NAZAJ PA ŽE POZAB’M
DA LETELA Z MANO SI.
Zdaj ne smem, ampak grem,
Ker godi mi.
Trda pest, jeznih gest, kot kri diši.
In spet tu je Vest, ki pravi le; to davek je.