Zdaj prišel sem v moj hram,
s flašo v roki in zaspan,
z mislijo na šestnajst let,
ki spoznal sem jih nocoj,
ko sem rahlo bil zadet,
ko sem mislil ½Svet je moj½
in občutil svojo moč,
spoštoval ta napoj.
Moja sreča je doma
in to veva le midva,
čeprav odsoten jaz sem tu,
da izpolnim del želja.
To je vse kar zmorem zdaj,
zato ne upam reči si,
da prinesel ti bom mir.
Ne kvari sreče,
kot je ta,
ki vse povleče,
med ljudi,
kjer je denar,
kjer je zlato,
kjer kupi se,
kar sreča ni,
kjer so zvesti le še psi.
REFREN:
To je dan, ki mi dovoli, da ga vzamem.
Da popravim vse narobe in s tem koga ganem.
Žal mi je, za vse dni, ki jih nisem ustvaril.
Se oproščam vsem tistim, ki sem jih zanemaril.
Adam Evo ljubil je
in to je tisto, kar vsi naučili nismo se
marsikaj nam še ne gre.
Vso ljubezen iz sveta,
posrkal vase bo le ta,
ki pohlepa v sebi ne pozna.
Ne razumem včasih to,
ko razlije se nebo
in opere Vam ime
s tem Vam daje upanje.
Zakaj takrat ne reče vsak
zdaj vzel si bom ta dan
in zacelil nekaj živih ran?
REFREN
Moja pot je odvisna od tega dneva.
Kot morje, ki divja, ko mu veter prepeva.
Prilagajam se vsak dan
in to zato, ker dobro znam
deliti srečo med ljudi.
Dobro vem kaj Vas boli.
Agonijo ven iz Vas,
jaz zaljubljen sem ta čas,
ki mu pravim dan za Vas.
REFREN
In končal sem obdobje lepega dneva.
Zdaj ga dajem vam v last, ker pri meni sameva
REFREN