Daj, povej, zakaj sediš v temni sobi brez besed
in zakaj v očeh trpljenje je, a v srcu tvojem led.
Zdaj kot tujca gledaš me polna žalosti, molče,
le v očeh je mnogo bolečine, ki trga mi srce.
Ne odhajaj, saj ljubezen še gori,
bolečina tiho v mojem srcu tli.
Daj, povej mi, da me ljubiš kot nekoč,
da razumeš in oproščaš mi to pot.
Tvoj obraz res miren je in negiben kakor kip,
a razkriva tvoje misli mi, čeprav samo za hip.
Ne očitaj, prosim te, da pozabil sem na vse,
na vse srečne dneve in noči, ko sva ljubila se.
Ne odhajaj, saj ljubezen še gori,
bolečina tiho v mojem srcu tli.
Daj, povej mi, da me ljubiš kot nekoč,
da razumeš in oproščaš mi to pot.
Le spremembo sem želel, nisem ranil te hote,
saj še vedno ljubim te kot prej, pomeniš mi vse.
Tvoja solza kaže mi, aaa, kako ti je hudo,
aaa, ta solza ne vpraša te, kaj sme in kaj lahko.