Ljudje hitijo vsak po svoje,
čas človeku je vladar,
tisti je, ki nič ne reče,
za srce ni mu mar.
Se pa tu in tam še najde
človek, ki odpre srce,
k sebi sprejme drugo dušo,
to je dar, prijatelj je.
Tebi kličem, zdaj prijatelj,
ki si vedno me sprejel,
branil te in pazil nate,
vedno bom ob tebi, zate.
Kje so časi, so minili?
V mislih nosim še spomin,
ko sva pesmi si delila,
zdaj po svetu hodim z njim.
Danes pa se naj nazdravi,
na spomin vsak, ki živi
z upanjem, da še prihodnost
bo prinesla skupne dni.