Ta tvoja žena mi je že prijatelj’ca,
ne vem, če ne bi ji, kar vse povedala,
da skupaj šmirava od kar tvoj mali Jan,
v vrtcu je vsak dan.
Ko prvič prišel si skoz’ vrata nasmejan,
prevzel me je občutek “vse lahko ti dam”,
zdelo se mi je, da pač “tak si strašno sam”,
da rabiš nežno dlan.
Hvala za vijolice,
torbe, čevlje, vrtnice,
vse parfume, ogrlice.
Kaj pa tvoje srce, kaj pa tvoje ime?
Hvala za počitnice
in prekratke vikende,
verze mal’ pocukrane
Kaj pa tvoje srce, kaj pa tvoje ime?
Postala sem čisto ta prava ljubica,
kar dolgo časa nisem se zavedala.
Potem obljubljal si mi, da boš jo pustil,
da boš se preselil.
Ne upam ti pokazat’, da mi je hudo,
ker vse, kar primeš, ljubi, pade ti iz rok,
ker zadnje čase nič več nisi nasmejan,
z menoj si zadržan.